Bonaca

Dokumentarni film Franny Armstrong vsebinsko ne ponuja nič novega, a je vizualno izviren in impresiven. Piše se namreč leto 2055, Zemlja je uničena, edini preživeli je aktivist, ki ga “igra” Pete Postlethwaite (na sliki zgoraj).  Živi v nekakšnem stolpu, arhivu, nekakšni Noetovi barki, kjer preglejuje arhivske zapise naravnih katastrof, onsenaževanja, nesreč itd. s pomočjo vmesnika surfa med pomembnimi dogodki, ki so posledica ali pa vzrok globalne katastrofe. Katastrofe se dogajajo, a jih kmalu pozabimo, če ne prej, ko jih ni več na dnevnem sporedu medijev in opinion makerjev. Se kdo še spomni Haitija?! V dokumentarcu Armstrongova zgoščeno ponudi posnetke, ki pričajo o našem nespametnem ravnanju s planetom na katerem živimo. V dobri uri in pol nas zbombardira s kopico pričevanj ter informacij na neposreden, ki doseže svoje izobraževalno poslanstvo s postavljanjem ogledala človeštvu. Sprašujem se le, če bo film videlo dovolj ljudi, da bi pustil kak resnejši pečat v razmišljanju. Definitivno film za šolske premiere.

Moja ocena: 3.5 / 5

Film Gospod Horten je bil prikazan na lanskoletnem LIFFu, zdaj pa se rola po slovenskih art kinih. Gre za norveški film v katerem vlogo upokojenega sprevodnika odlično odigra Baard Owe. Značilen skandinavski humor je podprt z odlično kamero, predvsem so me navdušili posnetki vlakov ter odlična karakterizacija. Gospod Horten je namreč tako zaljubljen v svoje delo, da je posnetek, ko nežno zaustavi 12-tonsko lokomotivo, nekaj najlepšega, kar sem zadnje čase videla. Prava ljubezenska zgodba med človekom in strojem. Ko ga upokojijo, se mu seveda podre cel svet. Ne ve kaj bi s sabo, v preobilju časa prisluškuje pogovorom v gostilni, pohajkuje po mestu in se zapleta v čudne situacije. A ravno ta brezciljnost je podlaga za poravnanje starih računov, neizživetih frustracij ter obljub. Film Gospod Horten je čudovit film, katerega glavno sporočilo je, da ni nikoli prepozno. Življenje obstaja tudi po upokojitvi!

Moja ocena: 4+ / 5

IMDb

Film, ki ga podpisuje Peter Kosminsky z Juliette Binoche in Ralphom Fiennesom v glavih vlogah, je še en dokaz, da so knjige boljše od filmov. Kljub relativno zvezdniški zasedbi, karakterji v filmu ne uspejo poustvariti globine oseb iz knjige, z jnimi se ne morem poistovetiti, niti jih začutiti -  ne ljubiti, ne sovražiti. Fiennes ni prava izbira za tako kompleksen lik kot je Heathcliff, Binocheva pa solidno odigra svojo vlogo. Za kostumski film so izbrali odlične lokacije, Viharni vrh je npr. hkrati lep in grozljiv, a oprave vseeno delujejo nenaravno, sploh Fiennesova lasulja, ki izgleda kot da živi neodvisno od glave, ki jo nosi. Tudi kompleksni odnosi so prikazani precej plitko, pač v “ura 45 minut” formatu in zato ne verjamem, da bodo tisti, ki knjige še niso prebrali, po ogledu filma segli po njej. Moteč je tudi glas, ki pripoveduje zgodbo, saj je preveč patetičen, da bi mu verjel. Edina dobra stran filma, kot že rečeno, so snemalne lokacije angleškega podeželja.

moja ocena: 2.5 / 5

IMDb

Lake Tahoe je zelo počasen in zelo intimen film o dnevu dečka, ki mu je umrl oče. Film zgleda kot vaja v slogu, saj je kamera (razen dveh (!) premikov) popolnoma statična in ne sledi dogajanju, temveč se dogodki zlijejo v kader, ki bi velikokrat lahko bil kar razglednica. Med igralci ni veliko dialogov, posamezne scene pa ločujejo dolgi »fade to black« pasusi. Če se mu pustiš ujeti, da te vodi, je Lake Tahoe izjemen film, a le za ljudi s potrpljenjem.

Film se začne z avtomobilsko nesrečo in potem sledi potem dečka, ki se trudi, da bi avto nekako spravil nazaj skupaj. Kmalu izvemo, da ima tudi brata in popolnoma nefunkcionalno mamo, ki ji je ob smrti soproga za otroka kaj malo mar. Grozljiva je otroška prepuščenost samim sebi, ki jo režiser odlično prikaže z dolgimi posnetki. Vsak se s smrtjo v družini spopada na svoj način, gledalec pa zaradi načina podajanja zgodbe trpi z dvakratno intenzivnostjo, saj na koncu ni nobene katarze.

Mogoče je Lake Tahoe boljši kot se zdi, lahko pa je tudi slabši, odvisno od lastne izkušnje s smrtjo v družini. Vsekakor je film zelo osebno poslovilno pismo, ki gledalca popolnoma izčrpa.

moja ocena: 3.5 / 5

IMDb

Burden Of Dreams je dokumentarec Lesa Blanka o snemanju kultnega filma Wernerja Herzoga, Fitzcarraldo. Človek bi pričakoval zanimiv film, ki bo tehtal dobre in slabe strani snemanja v džungli, pečata, ki ga je ekipa pustila na domorodcih, ki so se prvič srečali z zahodnjaki, itd. A Les Blank se osredotoči zgolj na dokumentiranje stanja in ogromno časa nameni Herzogovim izpovedim, tako da na koncu film zgleda bolj tako, kot bi ga posnel sam Herzog, kot dnevnik snemanja. A Herzog sam bi bil bolj kritičen do posegov v naravo, vsakdan ljudi in njihovih odnosov. Med snemanjem Fitzcarralda se namreč odvijajo hudo čudne stvari in velikokrat prave drame s streljanjem med domorodci in nesrečami na filmskem setu.

Film so namreč snemali kar nekaj let. Herzog je bil prisiljen tudi zamenjati glavne igralce, kljub temu, da se je filmanje že začelo, saj je Jason Robards zbolel in mu zdravnik ni pustil nadaljevati s snemanjem, Mick Jagger pa potem ni mogel več nastopati, zaradi turneje z Rolling Stonesi. Zato je Herzog za naslovno vlogo angažiral svojega varovanca Kinskega, prej pa razmišljal tudi o Jacku Nicholsonu.

Trmoglavega Herzoga so napeti odnosi med domorodci prisilili tudi v zamenjavo lokacije. A tudi tam ni šlo vse po maslu. Herzog je vztrajal, da na snemanju uporabi »prave« domorodce in ne igralce, zato jih je »uvozil« z različnih koncev džungle. Seveda je prišlo na setu do trenj med različnimi plemeni, tudi do streljanja. Kakšne posledice je to pustilo na domačinih si lahko samo predstavljamo. A Les Blank tega ne problematizira in ne razišče, kar je velik minus tega dokumentarca.

Za megalomansko in ključno sceno vlečenja ladje čez hrib je Herzog angažiral brazilskega konstruktorja, ki pa je zaradi varnostnih razlogov odstopil od projekta. Herzog je kljub temu nadaljeval delo s spornim škripcem, ki je nato seveda popustil in ladja je pod seboj pokopala nekaj domorodcev. Iz dokumentarca ni jasno, ali je kdo dejansko umrl, saj pokaže samo kri na blatu in nekega tipa, ki se čudežno zvali izpod ladijskega trupa.

Kljub temu, da je Herzog pomagal staroselcem pri nakupu ozemlja in jih plačeval trikratno, je najbrž zaradi svojih sanj vseeno uničil košček nedotaknjenega sveta. Sam sicer priznava, da bi lahko ¾ filma posnel v studiu oz. okolici Iquitosa, a to potem ne bi bilo to. Bojda. Dokumentarec Burden Of Dreams kot rečeno ne izpostavi nobenega problema in kvarnega vpliva na okolje, je pa po svoje vseeno zanimiv kot dokument časa, ki ga najbrž ne bo nikoli več, ko se je snemalo v naravi in se režiserji še niso posluževali specialnih efektov, tako kot to počnejo danes. Scena z ladjo, ki jo vlečejo čez hrib je tako res impozantna, a kaj takšnega danes ne bi bilo več mogoče posneti.

moja ocena: 3 / 5

IMDb, Criterion

Sex Drive, ki ga kot režiser podpisuje Sean Anders, je še en film o problemih odraščanja, predvsem o tistih najobčutljivejših fantovskih letih, ko se je treba spolno osamosvojiti, najti punco in zgubiti junfer, ker sicer bodo vsi mislili, da si gej. Okej, tisočkrat prežvečen zaplet, ki pa tokrat niti ne izpade tako slabo. Prej nasprotno. Dialogi so sočni, polni kletvic (a ne zavoljo preklinjanja), mladi igralci se odlično odrežejo, dogodki pa povsem možni. Tudi tisti v skupnosti Amišev, zakaj pa ne…

Druga stvar, ki navdušuje skoraj bolj kot zgodba, je svež pristop k montaži. Velikokrat se zgodi, da se igralci zmotijo, smejijo v kadru, imrpovizirajo, pa kamere vseeno tečejo naprej in tega kasneje niso izrezali iz filma. Parkrat se celo vidi ljudi izza kamere. Zanimivo, smešno, predvsem pa sveže. Garantiram, da se boste dobro nasmejali! Aja, priporočam ogled »unrated« verzije.

moja ocena: 4 / 5

IMDb, Rotten Tomatoes

Uf, tega filma pa niti Liam Neeson ne more rešit. Tako predvidljive in plitve zgodbe, karakterjev s katerimi se niti pod razno ne moreš poistovetiti ali jih začutiti ter obupno slabo igro, pa že dolgo ne.

Bryan (Liam Neeson) je bivši agent, odtujen od svoje hčere in ločen. Zdaj skuša nadoknaditi zamujeno. Ko hči odpotuje v Pariz, jo tam ugrabijo, a ne za odkupnino, temveč kot belo blago. Bryan se odloči, da bo storilce izsledil in jim sam sodil, zato se takoj odpravi čez lužo, saj ima samo 96 ur časa, da reši hči. Tako sam izsledi in obračuna z albansko mafijo, šefom francoske policije, na koncu pa še z neko arabsko mafijsko organizacijo. Za sabo pusti pravi masaker, a se kljub temu lahko svobodno sprehaja po Parizu, saj se z njim pravzaprav nihče ne ukvarja. On je na misiji in nič se mu ne more zoperstaviti. Film poleg slabe zgodbe »krasijo« še bedni akcijski prizori in obupno slaba igra. Čisti poden.

moja ocena 1,5 / 5

IMDb, Rotten Tomatoes

Ne spominjam se, kdaj me je kakšen film tako ganil, kot me je Ben X, film o mladcu z Aspergerjevim sindromom, lažjo obliko avtizma, ki ga maltretirajo sošolci. Ben svoje varno zavetje najde v svetu iger, konkretno v Archerju, multiplayer online igri. Igra pod imenom Ben X, kar v leet pisavi v nizozemščini pomeni »jaz sem nič« (izg. ben niks). Ben postane igralec svojega življenja in v tej maniri tudi inscenira svoj konec.

Če ga kje dobite, ga počekirajte. Pri Film Movement stane dobrih 15 dolarjev.

moja ocena 5/5

IMDb, Rotten Tomatoes, Film Movement

Po istoimenskem romanu I.A. Gončarova je oskarjevec Nikita Mikhalkov posnel skoraj dve uri in pol dolgo dramo o mladem aristokratu, katerega naravno stanje je ležanje v postelji. Ilja Iljič Oblomov je po poklicu gentleman, ki cele dneve preleži v postelji, je skrajno nesocializiran in nezainteresiran za življenje. Je v finančni stiski, mečejo ga iz stanovanja, je lastnik posestev na deželi, ki pa jih je letos prizadela suša in mu je zato zmanjkalo denarja. Edini, ki ga lahko prikliče v življenje je njegov najboljši in edini prijatelj Andrei Stoltz. Le-ta ga vodi s sabo med ljudi, a Oblomov se v družbi dolgočasi. Pehanje za uspehom se mu gabi, a hkrati priznava, da ne ve zakaj. Ko mu Stoltz predstavi mlado Olgo, se Oblomov zaljubi. Celo tako zelo, da prvič po dolgem času niti spati ne more. Olga in Oblomov si na podeželskem posestvu sicer izkazujeta naklonjenost, a je njun odnos toplo hladen. Oblomov si želi, a ga je strah in jo odriva, a je nato ljubosumen, ko Olga dobi goste. Tako zamudi priložnost, Olga se poroči z Stoltzem, sam pa z neko gospo, ki je Mikhalkov ne predstavi. Zgodba se konča dvoumno: lahko srečno, lahko nesrečno.

Film je dolg, skoraj predolg, a ga rešuje všečna zgodba, pripovedovalec (ne vem, zakaj so mi všeč filmi s pripovedovalcem), ruščina, ki je za moje pojme najbolj seksi jezik in pa odlični posnetki ruske širjave pozimi in poleti. Minus je predvsem luč, ki je zelo slaba, tresenje kamere in pa zoom, ki je pač tak kot je bil v Rusiji konec 70-ih. Vsekakor klasičen ruski kostumski film z dolgimi trenutki tišine in posnetki brez reza. Za ljudi s potrpljenjem.

moja ocena: 3/5

IMDb, Rotten Tomatoes

Šoker z Liv Tyler in Scott Speedman v glavnih vlogah. Osnovna premisa filma je: hiša, fant in dekle, ki skupaj preživljata še zadnjo noč skupaj, saj se po neuspeli zaroki razhajata in pa trije neznanci, ki se odločijo, da ju ubijejo. Brez posebnega razloga. Nikoli jih ne vidimo, saj nosijo maske, se pa zelo trudijo ustvariti suspenz in pravo vzdušje pred samim klanjem. Veliko trkajo na vrata, se pojavljajo za hrbti glavnih junakov, rožljajo z verigami, cvikajo kable itd.

V glavnem nič novega. Za ljudi z vsaj malo soli v glavi bo to celo zelo dolgočasen film. Skoraj brez dialogov, najboljša stvar v filmu pa je glasba. Sicer pa vse skupaj zgleda kot reklama zagovornikov orožja, kot promo spot za njihove konvencije, v smislu »evo, zato rabimo puške in pištole v gospodinjstvih«.

moja ocena: 2/5

IMDb, Rotten Tomatoes